Venera

Venera ja še najbolj podobna Zemlji. Njen premer je 12104 km. En obhod okoli Sonca naredi v 225 dneh, okli osi pa se zavrti v 243 dneh. Venera ima tudi svojo atmosfero, vendar se zgradba njenega zraka precej razlikuje od zgradbe Zemljinega. V Venerini atmosferi se nahajajo pretežno amonjak, metan, dušik, ogljikov dioksid in žveplovi oksidi. Zaradi ogljikovega dioksida se je Venerina atmosfera segrela tudi čez +480°C (pojav tople grede), tlak pa je tudi do 90X večji kot na Zemlji. Tako torej Venera, čeprav leži v območju ugodnem za naselitev življenja, za to ni primerna saj so pogoji na površju nemogoči za življenje. Na Venerinem površju je tudi veliko število ugaslih vulkanov. Dosedaj niso opazili nove vulkanske aktivnosti.

Venero je na nebu nemogoče zgrešiti, saj je s svojo -4,5 magnitudo najsvetlejši objekt na nočnem nebu (razen Lune). Žari z značilno belo-modro barvo, ki morda ni zelo očitna, vendar je vidna ko je ob Veneri kakšen rumen objekt, npr. Luna ali Jupiter. V daljnogledih in majhnih teleskopih se da zelo lepo opazovati Venerine mene.

Opazovanja z večjimi teleskopi lahko pokažejo zapletene vzorce oblakov. Ti vzorci so lepo vidni v UV svetlobi, v vidni pa so izredno neizraziti. Ker se občutljivost na bližnjo UV svetlobo od očesa do očesa razlikuje, se lahko zgodi, da dva opazovalca ne vidita enakega vzroca oblakov na Veneri, oz. ga eden sploh ne opazi. Za opazovanje oblakov na Veneri je potreben zelo kvaliteten teleskop z vsaj 10-cm objektivom.

Pri Veneri pa lahko opazimo tudi druge pojave. Prvi je Schroterjev fazni fenomen. Pri tem fenomenu terminator nima oblike loka ampak je na koncu ukrivljen. Prav tako se lahko zgodi, da konca venerinega krajca nista 180 stopinj narazen ampak gresta daljšo razdaljo okoli planeta. Vcasih se zgodi, da gresta okoli celega planeta, vseh 360 stopinj, kot tanek svetel pas.

Še en atmosferski pojav je pepelna svetloba ali angleško ashen light. Narava te še ni pojasnjena. Uporabniki Newtonovih reflektorjev s četveronitnim spiderjem naj ne iščejo tega pojava saj niti povzročajo sipanje svetlobe, ki lahko izgleda kot pepelna svetloba.

Morda še zanimivost. Ko je Zemlja najbližje Veneri, se z Venere vidi kot svetla modra zvezda -8,5 magnitude, Luna pa je 2 stopinji od Zemlje, pri -2,5 magnitudi.

Prva sonda, ki je obiskala Venero je bil Mariner 2 leta 1962. Nato so sledile še mnoge odprave kot so Pioneer Venus in cela serija ruskih odprav Venera. Zadnja odprava je bila Magellan, ki se je vtiril v orbito okoli Venere in posnel detajlno mapo Venerinega površja s pomočjo radarske tehnike.

Sonda Magellan

Topografska karta Venerinega površka