Jupiter

Jupiter je največji planet v našem osončju, z ekvatorialnim premerom 133700 km. Je masivnejši od vseh ostalih planetov skupaj a njegova masa znašal le 1/1047 mase Sonca. Okoli Sonca pripotuje v 4332 dneh, okoli osi pa se zavrti v 9h 55min. Zaradi zelo hitrega vrtenja okoli svoje osi jupiter ni okrogel, ampak je sploščen za okoli 6% (polarni premer je več kot 10000km manjši od ekvatorialnega).

Jupiter posnet iz sonde Galileo

Z Jupitrom se začne skupina zunanjih plinastih planetov, ki so vsi podobne zgradbe. Jupiter ima po zadnjih teorijah silikatno  osrednje jedro, ki je najvrjetneje vroče. Temperatura je nekoliko negotova, a 30000°C je vrjetno precej blizu resnici. Okoli jedra je debela lupina tekočega vodika, ki pa je tako stisnjen da ima kovinske lastnosti. Še bolj navzven sledi plast molekularnega tekočega vodika. Nad to plastjo pa je plinasta atmosfera, ki je globoka okoli 1000km in jo sestavlja v 80% vodik. Večino ostalega materiala, ki gradi Jupitra, predstavlja Helij.

Tako se po svoji sestavi Jupiter ne razlikuje veliko od Sonca. Vendar bi potreboval vsaj 10 kratno svojo masa da bi se v njegovem jedru lahko sprožile jederske reakcije in postal tako imenovana rjava pritlikavka. Do prave zvezde pa mu manjka okoli 80 kratna današnja masa. Odkrili pa so da Jupiter veeno seva 1,7 krat toliko energije, kot bi jo lahko, če bi bilo odvisen samo od tega, kar sprejme s Sonca. Vzrok je vrjetno, da še ni imel časa zgubiti vse odvečne toplote, ki se je nakpičila v njem ob njegovem nastanku.

Jupitrova atmosfera je nenehno razburkana. Osrednje tvorbe, ki jih lahko opazujemo ze z manjšimi teleskopi so pasovi, poleg njih pa še pege, zavoji in venci ter Velika rdeča pega. Ker se tako hitro vrti, se spremembe vzorcev opazne že po nekajminutnem opazovanju. Jupiter se vrti diferencialno, to pomeni da se vrti kot togo telo. Osrednja pasova in močan vmesni ekvatorialni tok poznamo kot Sistem I. Vrtilni čas tega sistema je 9 ur 50 min 30sec, na ostalem delu planeta (Sistem II) pa 9ur 55min 41sec.

Osrednja pasova sta dva, na vsak na eni strani ekvatorja. Severni ekvatorilni pas je skoraj vedno zelo izrazit t mnogo podrobnostmi. Južni je veliko bolj spremenljiv in včasih celo izgine.

Najslavnejša med vsemi tvorbami je Velika rdeča pega, ki jo videvajo že od prvih teleskopskih opazovanj Jupitra v 17. stoletju. Ob največji velikosti meri 40 000 km v dolžino in 14 000 km v širino in je po površini večja od Zemlje. Njena barva se zelo spreminja, od opečnato rdeče do povsem bledo sive, včasih se zgodi da pega za nekaj mesecev povsem zgine. Sonde ki  so obiskale Jupitra so pokazale, da je Rdeča pega vrteč se ciklon. Vrti se v nasprotni smeri urinega kazalca z vrtilnim časom 12 dni na robovih in 9 dni okoli sredine. Njeno središče je 8km nad okoliškimi oblaki in tu se snov dviguje in vrtinči. Pega je tudi mnogo hladnejša od okoliških območij. Rdeča pega je ob dobrih pogojih lahko vidna že v 10-cm teleskopu.

Rdeča pega posneta iz sonde Galileo v pravih barvah.

Na jupitru lahko opazimo tudi še številne druge pege, od teh so nekatere svete, bele in izrazite, a te tvorbe ponavadi ne ostanejo dolgo.

Bele pege posnete iz sonde Galileo

Jupiter je tudi prvi planet, ki ima prstane, vendar jih je moč videti le iz vesolja, dosedaj so jih posnele le sonde Voyager 1 & 2 in Galileo.

Jupitrovi prstani kot jih je posnela sonda Galileo

Jupitrovi prstani kot jih je videla sonda Galileo

Računalniška shema jupitrovih prstanov

Jupiter s svojo zelo močno gravitacijsko silo ulovi številne asteroide v orbite okoli njega. Tako ima Jupiter zelo veliko število satelitov, po zadnjih podatkih so jih do 28. maja 2003 odkrili kar 61. Vsekakor so najbol znane največje štiri lune, ki jih je že dalnega leta odkril Gallileo, govorimo o lunah Io, Europa, Kalisto in Ganimed. Več o njih v posebnem članku.

Zelo zanimivi so tudi pojavi, ki vključujejo Jupitrove lune - prehode senc preko Jupitrove ploskvice, izginotje lun za Jupitrom. Iz teh pojavov se da izračinanti vrtilne čase lun, polmere njihovih krožnic in podobno.

Io in njena senca na Jupitrovi ploskvici

Zraven tega da ima zelo močno gravitacijsko polje im jupiter tudi zelo obsežno magnetno polje, s katerim ulovi nabite delc, ki prihajajo iz sonca in le ti nato z veliko hitrosjo padajo v Jupitrovo ozračje, kjer lahko povzročijo aurori podobne pojave, žal vidne le v UV svetlobi.

Aurora na Jupitru v UV svetlobi

Skratka Jupiter je zelo zanimiva in lahka tarča na nebu, saj je s svojo -2,9 magnitudo nezgrešljiv objekt na nebu. V opoziciji doseže navidezno velikost 50".

Do jupitra so potovale že številne odprave, med najbolj znanimi sta vsekako Voyager 1 in 2. Zadnja odprava k Jupitru pa je bila odprava Galileo.

Sonda Galileo