Drugi med plinskimi orjaki je Saturn. Za pot okoil Sonca porabi okoli 29,5 let. Njegov ekvatorialni premer znaša 120536 km, polarni pa 108728 km. Sploščenost nastane zaradi hitrega vrtenja okoli osi. Za en obrat na ekvatorju potrebuje le 10h in 13 min, medtem ko se na polih vrti mnogo počasneje. Obhodni čas je težje določiti saj na Saturnovi površini ni tako izrazitih površinskih tvorb kot pri Jupitru.

Plinasto površje sestavlja v glavnem vodik ter helij. Pod oblaki pa je tekoči vodik, sprva molekularni, globlje od 30 000 km pa kovinski. Skalnato jedro ni mnogo večje od Zemlje, je pa mnogo masivnejše. Temperaturo jedra so ocenili na 15 000°C. Tudi Saturn seva več energije kot bi je lahko, če bi bil odvisen le od tega kar prejme od Sonca. Razlogi za to so najvrjetneje drugačni kot pri Jupitru, saj je Saturn imel dovolj časa, da bi zgubil vso toploto, ki jo je dobil v dobi nastajanja, tako predpostavljajo, da ima sevanje deloma gravitacijski izvor. Nastaja, ko kapljice helija počasi tonejo skozi lažji vodik. To bi tudi pojasnilo zakaj je v Saturnovih zgornjih oblakih manj helija kot pri Jupitru.
Zanimivo je tudi dejstvo da je Saturnova povprečna gostota manjša od vode. Čeprav je njegova masa 95-krat večja od Zemlje je njegova površinska težnost le 1,16-krat večja. Njegovo magnetno polje je 1000-krat močnejše od Zemljinega in se razteza nekje do orbite Titana. Magnetna os se skoraj pokriva z osjo vrtenja, vendar je simetrijsko središče polja premaknjeno 2400km severno po osi in zato je polje na severu močnejše.

Saturnova magnetosfera

Saturn se na prvi pogled od ostalih planetov loči predvsem po zelo razkošnem prstanu, zaradi katerega ga imajo mnogi za najlepši planet Osončja. Celotna širina sistema prstanov je okoli 270 000 km, njegova debelina pa vsega nekaj deset metrov. Sestavljeni so iz do nekaj metrov velikih kosov ledu. Naklon prstanov se spreminja glede na Zemljo in ker so prstani tako tanki, lahko praktično izginejo kadar jih vidimo iz strani.

Zgradba Saturnovih prstanov

Spreminajnja naklona Saturnovih prstanov

O nastanku prstanov obstaja več teori. Po prvi bi naj prstani nastali, ko se je nek Saturnov leden satelit preveč približal Satrunu in so ga planetove plimske sile raztrgale. Material se je nato razporedil po planetovi ekvatorialni ravnini, nekaj ga je zbežalo v medzvezdni prostor, nekaj popadalo na planet, ostalo pa se je raporedilo in tvori današnje prstane. Vendar se zdi bolj vrjentno, da so prstani nastali iz snovi, ki se nikoli ni združila v večje telo. Povedati gre, da so prstani le prehodnega značaja in da je njihova življenjska doba le nekaj sto tisoč let. Nedvomno pa je Saturn že prej imel prstan - razbitine kakšnega drugega satelita.

Shematski prikaz Saturnovih prstanov

V amaterskih teleskopih vidimo le del sistema prstanov. Prstani D (najbližje planetu), F (za prstanom A) in prstan E (zelo širok, malo materiala, za prstanom F) v amaterskih teleskopih niso vidni. Z manjšimi teleskopi sta vidna prstana A in B, ki ju loči Cassinijeva vrzel. Za nastanek Cassinijeve vrzeli sta odgovorna satelita Enceladus in Mimas, ki sta z orbitalno resonanco 1:2 počistila ves material iz tistega območja. Bližje planetu je polprozoren prstan C, ki ga od prstana B loči Maxwellova vrzel. Ta je viden z odličnim 20-cm teleskopom. V prstanu A se nahajata še Enckejeva in Kellerjeva vrzel, ki pa sta zelo ozki in težko opazni. Kljub temu so ju že videli v 25-cm teleskopih.

Prstani A, B, C in F

Strukture imenovane Spokes v prstanu B

Prstan F kot ga je posnela sonda
Voyager 1

Ostale zanimive površinske strukture, ki se jih da opazovati že v amaterskih teleskopih so v mnogih pogledih podobne Jupitrovim. Vidni so pasovi, ki niso toliko kontrastni kot Jupitrovi. Kljub navidezni mirnosti pa na Saturnu divjajo vetrovi s hitostjo do 1500 km/h. Pasovi so vidni tudi v amaterskih teleskopih.Vsakih 53 let se v ekvatorialni coni Saturna oblikuje ogromna bela pega, ogromen vihar, podoben jupitrovi Rdeči pegi. Nazadnje se je to zgodilo leta 1990, v manjšem merilu pa so se ponovili v letih 1994, 1995 in 1996.

Na Hubblovem posnetku Saturna je vidna Bela pega

Tudi proti saturnu so ze potovale mnoge odprave, kot so Pioner 11, Voyager 1 in 2. Zadnja odprava sonde Cassini pa je še napoti in bo k Saturnu prispela v letu 2004.

Sonda Voyager 1