Uvod v astrofotografijo

Astrofotografija je lahko zelo zanimiv hobij, saj so lahko nekatere fotografije, ko nam uspe ujeti kak skrivnosten košček vesolja, naravnost fantastične.
Lahko je povsem enostaven hobij, tako da enostvano fotografiramo iz fotografskega stojala, ter se zakomplicira pri fotografiji s teleskopi, CCDjem in digitalno obdelavo slik. Čeprav je zelo enostavno začeti, je to vrjetno ena najtežjih spretnosti, če jo želimo obvladati do popolnosti.
Za začetke morate biti pripravljeni porabiti veliko časa zato da boste obvladali to veščino. Začnite povsem pri osnovah, s fotografiranjem ozvezdij kar iz stojala, ter počasi stopnjujte na piggy-back fotografijo in v končni fazi še na fotografijo v primarnem gorišču teleskopa.

Na začetku se boste sigurno vprašali, "kakšen teleskop naj uporabim?", "kateri fotoaparat?", "kateri film?", "kakšne ekspozicije?", "kako naj izostrim objekt?", "kako posneti objekt, ki ga vizualno ne vidim v teleskopu?". Na mnoga od teh vprašanj bomo skušali odgovoriti v nadaljevanju.

OPREMA:
No pa začnimo povsem na začetku. Kakšno opremo sploh potrebujemo za začetke v astrofotografiji?
Za začetek je vsekakor priporočljivo če si preberemo še kakšno knjigo z osnovami astrofotografije, zelo veliko pa vam zna koristiti tudi ta članek.

1. Fotoaparat:
Povsem navadni avtomatski fotoaparati, takšni ki se na veliko prodajajo po vseh trgovinah in fotostudijih, nam pri astrofotografiji nebodo kaj veliko koristili. Nobeden od teh fotoaparatov namreč ne omogoča da bi zaslonko držali odprot poljubno dolg čas. To funkcijo nam omogočajo tako imenovani zrcalni fotoaparati - SLR Camera (Single-Lens Reflex Camera). Prav tako lahko tem fotoaparatom večinoma snamemo objektiv in ga zamenjamo s poljubnim drugim.
Starejši mehanski zrcalni fotoaparati znamk Zenit, Praktika, Minolta ... so za začetek ravno pravi. Pri nakupu pazimo edino na to da fotoaprat deluje brezhibno, ter se prepričamo da ima funkcijo Bulb (B) ali Time (T).
Pri novejših zrcalnih fotoaparatih naletimo na nekaj težav. Večina jih uporablja baterije za odprtje zaslonke, tako se nam lahko zgodi da nam bo sredi posnetka zmanjkalo baterije in zasloka se bo sama zaprla. Prav tako je večina novejših fotoaparatov tako imenovanih avto-focus, ki pa nam ponoči nebo veliko koristil, saj objekti niso dovolj svetli da bi kamera samo znala izostriti objekt. Zato mora fotoaparat omogočati da to funkcijo izklopimo in ostrimo ročno, poleg tega pa imajo novejši fotoaparati različne navoje objektivov. Tako moramo paziti kasneje pri kupovanju objektivov, da bo ta res ustrezal našemu fotoaparatu. Še ena slaba stran teh fotoaparatov je da stanejo kar precej denarja.

2. Film:
Kateri filem izbrati za astrofotografijo je naslednje nekoliko težje vprašanje. Filmi se zelo razlikujejo med seboj po občutljivosti in velikosti zrn. Prav tako so emulzije filmov različno občutljive na različne valovne dolžine svetlobe.
Za začetek je vrjetno najboljše začeti s filmom občutljivosti ISO 400 ali ISO 800, saj le ta nudi dovolj občutljivo emulzijo, da z njim posnamemo šibke zvezde, hkrati pa ima dovolj fina zrna, da bomo lahko naše posnetke povečali.
Ali izberete negativni ali dia filem je povsem vaša izbira. Velik problem se pojavi pri razvijanju in izdelavi slik. Treba je opozoriti izdelovalce fotografij, da je večina fotografij podsvetljenih, amapak jih želimo kljub temu razvite. Prav tako je zelo priporočjivo da na vsakem filmu naredimo vsaj en dnevni posnetek, tako zagotovimo tehnikom, vsaj en referenčni negativ, da lhko najdejo robove negativov, v nasprotnem primeru se vam lahko zgodi, da bodo filmi razrezani po sredini vaših fotografij, slike pa bodo tudi povsem narobe razvite. Slaba stran je vsekakor cena ki jo je potrebno plačati za razvijanje fotografij.

3. Objektiv:
Od goriščne razdalje objektiva je odvisno kako veliko polje bomo dobili na negativ posnetka. Formula s katero lahko prerosto izračunamo kakšno vidno polje ima naš objektiv je sledeča:

fi = 2 * arctg ( (d/2) / F )

Pri tem je F goriščna razdalja objektiva, d pa stranica negativa v mm.
Tako dobimo za različne objektive naslednje podatke:
28 mm - 46° x 65°
50 mm - 27° x 40°
100 mm - 14° x 20°
500 mm - 2,7° x 4,1°

Tako lahko na podlagi velikosti objekta ki ga bomo fotografirali izberemo tudi primeren objektiv.
Pravtako zelo pomemben faktor pri objektivu je najmanjša zaslonka. Bolj kot lahko pri objektivu odpremo zaslonko, več svetlobe bo le ta zbral in hitreje bomo dosegli šibkejše objekte. Tipični boljši 50mm objektivi omogočajo zaslonke f/1.8, f/2.0.

4. Objekt:
Za začetek se je najbolje lotiti fotografiranja ozvezdij. Potrebujemo še stojalo in zični sprozilec. Vendar usmerjanje fotoaparata ponoči ni ravno najlažje. V iskalcu fotoaparata bodo vidne le najsvetlejše zvezde. Obstaja en majhen trik, ki je zelo uporaben. Ko so naše oči popolnoma prilagojene na temo, lahko v iskalu fotoaparata vidimo svojo roko kot obris na temnem ozadju. Pri tem lahko roko pomaknemo povsem na rob polja, nato se nekoliko dvignemo, tako da pogledamo preko fotoaparata kje se nahaja naša roka projecirana na nebo, ter tako približno ugotovimo kateri objekti se se nahajajo v našem vidnem polju.

Ko imamo kamero enkrat usmerjeno v naš objekt pridemo do drugega problema. Kako dolgo ekspozicijo naj naredim? Za začetek lahko poiskusimo narediti serijo ekspozicij med 15 sekundami in 2  minutami, pri tem zaslonko odpremo kolikor se le da. Zvezde nam bodo na posnetkih pustile različno dolge sledi, kar je posledica vrtenja Zemlje in našega fiksnega stojala.
Kako dolge bodo te sledi lahko preprosto izračunamo:

l = t * F * cos( delta ) / 13750

pri tem je t čas ekspozicije, F goriščna razdalja objektiva, delta pa deklinacija zvezde. Iz te enačbe lahko izrazimo čas ekspozicije in tako izračunamo kako dolga je lahko še ekspozicija da bodo zvezde na posnetku še točkaste.
Tako bomo dobili da za 50mm objektiv 15 sekundna ekspozicija da 0,05mm dolge sledi zvezd, kar je praktično še točkasto.

Pri daljših ekspozicijah je velikokrat omejujoči faktor svetlost zvezdnega ozadja, svetlobno onesnaženje, prisotnost lune ...
Tako bo najbolje če naredimo nekaj testnih posnetkov da ugotovimo, kako dolge ekspozicije se nam pri določeni odprtosti zaslonke še sploh splača narediti.

Zelo pomembno pa je da si med fotografiranjem ponoči zapisujemo kaj smo slikali. Tako je nujno da si zapišemo datum, točen čas začetka in konca posnetka, objektiv in zaslonko, kateri film smo uporabili ter objekt ki bi naj bil na posnetku.

APML - The Astrophotography mailing list
APML je e-konferenca namenjena debatam in izmenjavi izkušenj med naročniki. Tema mora biti povezana z astrofotografijo na film. Je zelo dobro mesto za iskanje odgovorov na različna vprašanja. Arhiv liste lahko najdete: http://astro.umsystem.edu/apml/.