Zvezde

S prostimi očmi vidimi kakih 6000 zvezd, že v majhnem teleskopu pa njihovo število precej naraste. Z konstantnim izboljševanjem astronomskih naprav, danes vidimo dalje kot kdajkoli prej in o nebesnih telesih vemo veliko več. Vendar so tudi za največje teleskope zvezde skoraj točkasta telesa, kar je posledica ekstremnih razdalj med njimi. Soncu najbližja zvezda je Proxima Kentaver, ki je kar 4,37 svetlobnega leta daleč. Če bi razdaljo med Zemljo in Soncem zmanjšali na 15 centimetrov, bi Proxima bila nekje na oddaljenosti Ljubljane.

Najsvetlješa na našem nebu je zvezda Sirij, ki je 8 svetlobnih let daleč in je malenkost večja kot Sonce. Leži v ozvezdju Velikega psa in je dobro vidna v zimskih mesecih s severne hemisfere.

Zvezde so precej večje kot planeti. Sestavljene so predvsem iz vodika in helija, na njih pa zasledimo tudi težje elemente, kot so kovine.

Zvezde ves čas sevajo svetlobo in s tem izgubljajo energijo. To energijo črpajo iz nuklerane reakcije, ki poteka v jedrih zvezd, pri čemer se atomi vodika spreminjajo v atome helija. Zaradi te reakcije znaša temperatura v sredicah zvezd tudi po 15 milijonov stopinj. Pri jedrskih reakcijah se sprošča visokoenergetsko gama sevanje, ki potuje skozi plasti zvezde in čez desettisoče ali celo stotisoče let pride do površine zvezde, kjer se izseva v vesolje. Tekom prehajanja skozi plasti zvezde, se svetloba spremeni, zniža se ji valovna dolžina, in tako je iz zvezde izsevana tudi v obliki vidne svetlobe.

Zvezde so različnih barv in imajo različne temperature površja. Tako najdemo zvezde, katerih površinska temperatura znaša tudi 50000, verjetno pa obstajajo zvezde, ki imajo površinsko teperaturo še dosti višjo. To so predvsem modre zvezde, katerih izsev v sekundi znaša toliko, kot izseva Sonce v milijon letih. Primer take zvezde je Rigel, ki leži v ozvezdju Orion in se vrti okrog svoje osi s tako hitrostjo, da ni okrogel ampak ovalen. Rdeče zvezde, kot na primer Betelgeuse, pravtako v ozvezdju Oriona, ki spada med velike nadorjakinje, pa ima površinsko teperaturo nekje okrog 2700 K. Zunanje plasti Betelgeuse, so tako redke, da bi lahko z vesoljsko ladjo leteli skozi. Betelgeuse, spada med največje znane zvezde saj njen premer znaša 780 milijonov kilometrov, kar je toliko, da bi na mestu Sonca, segala daleč čez tirnico Marsa.

Tako je Sonce kar več kot 500 krat manjše, kot Betelgeuse, vendar je Soncu podobnih zvezd v galaksiji kar 40%.

Obstajajo pa tudi dosti manjše zvezde kot je Sonce. To so večinoma rjave pritljikavke, ki imajo velikosti večjih planetov. Še manjše so nevtronske zvezde, ki merijo med 100 do 40 kilometrov v premeru. Večinoma se vrtijo z velikanskimi hitrostmi, saj se v eni sekundi zavrtijo tudi 100 krat. Takšnim zvezdam pravimo tudi pulzarju in so nekakšni svetilniki na nebu. Še manjše so lahko črne luknje, ki so verjetno ostanki zvezd, katerih masa se je zaradi močne gravitacije sesedla v tako gosto zvezdo, da ubežna hitrost preseže svetlobno hitrost, čemur pravimo Schwarzschilow radij in niti svetloba ne bore ubežati izjemni gravitaciji zvezde.

Gostota nevronskih zvezd, rjavih pritljikavk in črnih lukenj ponavadi dosega takšne vrednosti, da doseže kavna žliška mase s takšnega telesa enako teže kot večja gora na Zemlji.

Razen vrtenja Zemlje, zvezde na nebu navidezno mirujejo, vendar se ta telesa tudi premikajo. Mnoge izmd njih niso osamljena telesa, amkas os istemi dveh zvezd, ki sta relativno blizu in se vrtita okrog skupnega težišča. Včasih takšen sistem sestavlja več zvezd. Eden izmed naajbolj znanih je četverček v meglici M42 v ozvezdju Orion, kjer najdemo šestzvezdje izredno mladih zvezd.

Zvezde pa so skupaj lahko tudi samo navidezno, kar pomeni, da vidimo z Zemlje dve zvezdi v navidezno isti smeri, vendar sta različno daleč v vesolju. Najbolj znan primer je dvozvezdje Mizar-Alkor v ozvezdju Malega voza. Zeta Maega voza ali Mizar je v resnici četverozvezdje, saj sta tako Mizar kot Alkor spektroskopsko dvojni zvezdi.

Zvezde pa so povezane tudi v orjaške galaksije z milijardami zvezd. Tako se zvezde, in z njimi tudi naše Sonce, okrog centra galaksije vrtijo z veliko hitrostjo. Tekom let, se ti premiki zvezd vidijo in v času vladavin Grkov je nebo izgledalo precej drugače kot ga vidimo danes.