Itak se ne splača. Niti fokusirat, niti kolimirat, niti obdelat - dddddddddddddd
V soboto sem malo zaokrožil po MM na Žagarskem vrhu. Precej ljudi, veselo srečanje (vedno prija izmenjava izkušenj z različnimi opazovalci, fotografi ...), napaljena peščica tekmovalcev, precej teleskopov, precej astrofotografov, ogromno naključnih obiskovalcev, odsotnost kakršnega koli organiziranega programa, precej preveč nespodobnega vonja po domalčem žganju, zelo transparentna noč in katastrofalni opazovalni pogoji (20.50 mag/"2).
Jernej je imel skozi 56 cm dobsona težavo z iskanjem - pozor - Andromede. Eden od tekmovalcev je, medtem ko sem krožil tam okrog, celo obupal nad njenim iskanjem. Eden od tekmovalcev jo je z manjšim teleskopom sicer ujel in mi jo pokazal, ampak se je videlo samo strogo jedro. M32 se ni niti približno videla, tudi če si zelo dobro vedel, kje bi morala biti. Fuj!
Jasno sem nemudoma obupal nad kakršnim koli opazovanjem deep-sky in sem se malo ozrl po teleskopih, usmerjenih v Osončje. Imel sem priložnost pogledati Mars v roku 20 minut skozi nekaj teleskopov, in sicer skozi Andrejevega C9.25, Jernejevega 56 cm Dobsona in enega izmed popolnoma novih C8 (nekdo ob teleskopu je rahlo apatično alkoholiziran obupaval nad opazovanjem, v teleskopu pa je bil še vedno Mars). Mars je bil takrat najvišje na nebu. Nisem ravno zelo detajlno gledal, ampak nekaj hitrih vtisov sem si pa ustvaril.
Skozi C9.25, ki ga je Andrej prej na hitro, torej površno, kolimiral, sem na Marsu jasno razločil rob polarne kape, vendar se v polarni kapi ni videlo detajlov. Videle so se večje strukture - Syrtis Mayor, Mare Acidalium, Arabia & co., in svetlejše megleno belkasto področje na jugu. Manjših detajlov nisem zaznal, seeing jih je odločno brisal. Barve so bile zelo neizrazite, kontrasta zelo malo, precej bleda slika.
V 56 cm Dobsonu sem videl enega izmed slabših pogledov na ta planet. Jernej je zagotovil, da ga je skolimiral. Opazoval sem skozi okular malce slabše kvalitete, vendar vseeno nisem uspel dobiti niti jasno izražene polarne kape, večje površine, kot Syrtis Mayor so bile zmazane. Seeing je bil manj izrazit, kot sem pričakoval, vsaj tiste večje frekvence, ki so jasno brisale površje skozi C9.25. Vendar sem imel občutek, da je prisotna ogromna količina seeinga z zelo visoko frekvenco, ki se je ni dalo opaziti z očesom. Mislim, da so te visoke frekvence, sicer izrazito majhnih valovnih dolžin, popolnoma zbrisale celo rob severne polarne kape ... Bele meglice na jugu nisem opazil, fokusiranje je bilo popolnoma zaman. Kontrasti in barve so bili precej bolj izraziti kot v C9.25.
V C8 pa me je čakalo presenečenje. Mars na prvi pogled zelo miren, brez velikih valovnih dolžin seeinga in z nekaj relativno malo motečimi manjšimi valovnimi dolžinami. Slika je bila presenetljivo kontrastna, takega kontrasta se skozi kateri koli SCT ne spomnim. Videli so se tudi manjši detajli, čeprav je bil seeing za te ob bolj poglobljenem opazovanju še vedno kar moteč. Noč niti približno ni ponujala dobrega seeinga, je pa bila zato izrazito transparentna. Ampak vseeno se je dalo razbrati majhne detajle po robu Syrtis Mayor in rob polarne kape. Slika je bila zelo lepo barvita, predvsem presenečen sem bil nad raznimi rjavimi odtenki po celotnem planetu. Negativno presenečen pa sem bil nad ogromno količino mirror-shifta. Teleskop zagotovo ni bil kolimiran in prepričan sem, da v istih pogojih zmore še nekaj več.
Za opazovanje planetov v tej noči - definitivna zmaga tistega C8! Ljudem okoli njega pa - na zdravje!
Lp,
Matic